Umrl je Anton Vratuša

Danes zjutraj je v 103. letu starosti umrl Anton Vratuša, slovenski politik, diplomat, publicist, borec NOB in slavist, ki je bil rojen 21. februarja 1915, v Dolnjih Slavečih.
FOTO: Youtube

FOTO: Youtube

Njegova starša sta bila Anton Vratuša starejši in Ana Bokan. Realno gimnazijo je obiskoval v Murski Soboti, od 1931 v Ljubljani, kjer je nato študiral je slavistiko na Filozofski fakulteti in leta 1941 doktoriralz disertacijo Levec in Ljubljanski zvon. 1950 je ob delu končal tudi tretjo stopnjo študija družbenih ved na Visoki politični šoli v Beogradu.


1936–41 se je ob študiju uveljavljal v jezikoslovju, literarni zgoovin in kritiki, pokazal veliko raziskovalne nadarjenosti, pronicljivosti in prepričljivosti. Uspešno delo v tej smeri je pretrgala vojna. Začel s kronološkim povzetkom Levstikovih pisem (Mentor 1936/7), nato pregledno orisal Slovenstvo prekmurskih pisateljev (Mladi Prekmurec 1938/9). V razpravah je kritično upošteval dotedanje izsledke in pritegoval nove vire, posebej pa v seminarski nalogi o goričkem govoru (1939; neobj., prejel svetosavsko nagrado lj. Univerze) ter razpravah Jezikovne razmere v severnem Prekmurju in slovenskem Porabju (1939; ponatis: Panonski zbornik 1966) in Jezik Nuovoga zákona in Svéti evangyeliomov (Zbornik Š. Küzmiča, 1974; napisal 1940).

FOTO: Youtube

FOTO: Youtube

Takoj po okupaciji Slovenije se je leta 1941 vključil v NOB. Februarja 1943 so ga Italijani aretirali in poslali v Koncentracijsko taborišče Gonars, od tod pa naprej v taborišča Treviso, Padova in Rab. V koncentracijskem taborišču Rab je takoj vstopil v tajno organizacijo slovenske OF, ki je še pred kapitulacijo Italije organizirala taboriščnike v ilegalne vojaške enote – pet bataljonov Rabske brigade. V tej brigadi je bil Vratuša namestnik komandanta. Ob kapitulaciji Italije so taboriščniki razorožili italijansko posadko in pristaniško stražo, prevzeli celotno taborišče, zasegli nekaj manjših ladij in z njimi napadli italijansko posadko na Cresu. Tu so zasegli veliko orožja, s katerim so Rabsko brigado usposobili za učinkovito delovanje na kopnem. Brigada z večino preživelih taboriščnikov, veliko je bilo tudi žensk in mladine, se je prebila proti Snežniku, kjer je ob koncu leta 1943 prešla na Mašunu pod okrilje slovenske partizanske vojske in komando Staneta Rozmana.


Postal je predstavnik predsedstva OF pri Komiteju za nacionalno osvoboditev za severno Italijo (CLINAI) ter Glavnega štaba NOV in PO Slovenije pri komandi garibaldincev in Korpusu dobrovoljcev svobode v Milanu, 16. julija 1944 je v imenu POOF za Slovensko primorje sklenil z njimi sporazum o organizacijskem sodelovanju. Bil je oseba za zvezo med CK KPS in CK KPI za severno Italijo. Vmes je ob potovanjih skozi Trst pri OK KPS za Trst opravljal tudi funkcijo inštruktorja oblastnega komiteja KPS za Slovensko primorje. Marca 1945 je iz Italije prek Barija pripotoval v Beograd, kjer je postal namestnik načelnika oddelka v UDV, od 1949 je bil nametnik načelnika 2. uprave generalštaba JA, 1952/3 načelnik oddelka – pooblaščeni minister v zunanjem ministrstvu, 1953–65 kot državni podsekretar šef kabineta podpredsednika zvezne vlade oz. (od 1963) predsednika zvezne skupščine Edvarda Kardelja.1965–67 je bil direktor Inštituta društvenih nauka v Beogradu, 1967–69 stalni predstavnik SFRJ pri OZN v New Yorku ter nekaj časa tudi veleposlanik na Jamajki, 1969–71 namestnik državnega sekretarja za zunanje zadeve, 1971–78 podpredsednik zvezne vlade,1978–80 predsednik izvršnega sveta Skupščine SRS, od 1982 delegat v Skupščini SFRJ in 1982/83 predsednik njenega zveznega zbora, 1982–84 vodja delegacije SRS v tem zboru.

FOTO: Youtube

FOTO: Youtube

Znanje tujih jezikov, delovna vnema in vestnost ter natančnost so ga usposobili za delo v zunanji politiki in na zelo odgovornih mestih v državni upravi. Na pariški mirovni konferenci, zasedanjih generalne skupščine OZN, konferencah UNESCO in UNCTAD, sestankih s tujimi državnimi delegacijami, mednarodnih seminarjih, predavanjih itd. Kot šef kabineta E. Kardelja je vodil skupino raziskovalcev za več področij. Od 1982 je bil glavni urednik Kardeljevih Zbranih del. Bil je predsednik zveznega sveta za vprašanja družbene ureditve in 1974–82 predsednik sveta Mednarodnega centra za podjetja v družbeni lasti v državah v razvoju v Ljubljani (ICPE), ki ga je tudi ustanovil, potem pa častni predsednik sveta te medvladne ustanove. Trajna dolžnost v ICPE: oblikovanje znanstvenoraziskovalnega in izobraževalnega programa. Predsednik programskega sveta Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija (1996–2006) in častni član Zbora ustanoviteljev te ustanove (2006–).


Bil je predsednik odbora SAZU za preučevanje narodnih manjšin (1988–2002), pobudnik/ustanovitelj Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU (zdaj Inštitut za izseljenstvo in migracije), član odbora SAZU za trajnostni razvoj itd. Bil je podpredsednik predsedstva Zveze združenj za družbene vede Jugoslavije in član sveta Mednarodnega združenja za politične vede (IPSA; 1996–1990), član upravnega odbora inštituta OZN za raziskovanje in izobraževanje (UNITAR) (1969–1990), član uprave Mednarodnega inštituta za oceane na Malti (IOI; 1972–2002).

Objavil je več kot tristo petdeset razprav in člankov v domačih in tujih znanstvenih ter strokovnih časopisih. Samostojna dela: Levec in Ljubljanski zvon (doktorska disertacija 1941), Profili neuvrščenosti (1980), Ten years of ICPE (1984), Iz verig v svobodo. Rabska brigada (1998), Piran, a green coastal community in the Northern Adriatic (2002), Vrt spominov in tovarištva (Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija na Petanjcih (2004)).


Bil je redni profesor na Visoki politični šoli v Beogradu (1956–1967) oz. (od 1969) na beograjski Fakulteti za politične vede za teorijo in prakso samoupravljanja, od 1974 za isti predmet tudi na ljubljanski FSPN (danes FDV). – Partizanska pomenica 1941, red zaslug za narod z zlato zvezdo (1945, 1954), bratstva in enotnosti s srebrnim vencem (1946), partizanske zvezde s srebrnim vencem (1948), za hrabrost (1948), dela z rdečo zastavo (1961), republike z zlatim vencem (1974), jugoslovanske zastave z lento (1975) in več tujih odlikovanj. 1978 je postal dopisni in 1985 redni član SAZU, 1979 častni doktor ljubljanske in 1988 mariborske univerze je zapisano na Wikipediji o Vratuši.

FOTO: Youtube

FOTO: Youtube


VIDEO: