Likovni umetnik iz Radencev se predstavlja v galeriji Inštituta Jožef Štefan

Vse do 8. septembra bo v galeriji Instituta ”Jožef Stefan” na Jamovi cesti 39 v Ljubljani, na ogled izjemno zanimiva razstava likovnega umetnika Vinka Prislana iz Radencev, katero je avtor poimenoval: Vilinski ples & Potovanja.
FOTO: Marjan Verč

FOTO: Marjan Verč

Kot je bilo slišati na sami otvoritvi, Vinko Prislan se v  svojem slikarstvu ne ukvarja direktno s predmetnim svetom, vendar poskuša vnesti neki duh človeka v barvno plazmo, naneseno na slikovni nosilec. Profili človeških obrazov zadnjega cikla slik Potovanja presegajo meje svoje prazne telesnosti in se preko valovanja zlivajo s svetom, ki jih obdaja. S tem skuša slikar ustvariti vtis povezanosti notranjega in zunanjega, intuitivnega in intelektualnega…


Avtor razstave Vinko Prislan se je rodil 14.11.1952 v Slovenj Gradcu. Na Univerzi v Mariboru je diplomiral iz ekonomije. Na svoji ustvarjalni poti je imel veliko različnih mentorjev, pri katerih se je izpopolnjeval v tehniki, kompoziciji in tudi na področju likovno teoretičnih pogledov. Ustvaril je več sto likovnih del, prva leta z oljnimi barvami, kasneje pa večinoma z akrilnimi in v mešani tehniki na srednje velikih in večjih formatih. Do sedaj je svoja dela, ki so predstavljala različne vsebinske opuse, razstavljal na samostojnih in skupinskih razstavah doma, v Avstriji, Nemčiji, na Madžarskem, Hrvaškem in Poljskem. Redno se udeležuje tudi mednarodnih likovnih kolonij in ekstempor. Sicer pa živi in ustvarja v Radencih.

FOTO: Marjan Verč

FOTO: Marjan Verč

Kot pravi Tatjana Pregl Kobe, slovenska pesnica, esejistka, pisateljica, publicistka, umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka in založnica, slike Vinka Prislana gredo dlje od prepoznavanja teles in prostorov po površini. Z nezabrisanimi potezami čopiča, s čimer je na svojih platnih cikla slik Vilinski ples (2015) ustvaril tridimenzionalno liričen in hkrati dramatičen občutek prostora, gledalcu ne pusti počitka ali varnega kotička, kamor bi se lahko skril. „Njegova cvetlična, z dominantnimi konturami opredeljujoča mesta so prostor domišljije in ekosistem prvobitne narave, ki lahko pomeni prostor divjih in neukročenih sil, a tudi prepletanje moškega in ženskega principa, kar nakazujejo barvna razmerja na njegovih platnih različnih dimenzij. Njegove slike so hkrati brezpomenska estetska forma in paradigma podob živih cvetov, po katerih so ustvarjene, lahko pa jih dojemamo tudi popolnoma neposredno in neobremenjeno ter kot gledalci uživamo v njihovi stilizirano izslikani obliki, se prepustimo njihovi živosti in občudujemo njihovo individualnost.


Preplet modre in rdeče barve hkrati s silnicami občuteno izslikanih kontur je simbolna pripoved, ki domuje v nadrealističnem gozdu rdeče osončenih cvetov, lebdečih na krhkih viticah v imaginarnem ozadju. V usodnem času zorenja žita so naši davni predniki praznovali praznik sončnega božanstva in v njegovo čast še danes prižigamo kresove. Kresna noč s svojimi stoterimi čari bo vedno ostala najskrivnostnejša noč, kajti v njej je mogoče slišati govorico živali, najti zaklad ali izvedeti za prihodnost“, pravi Tatjana Pregl Kobe.

FOTO: Marjan Verč

FOTO: Marjan Verč

V tem kontekstu je Prislanov kresni ciklus kot nenavadna igra linij in ploskev postala slikarjev izziv, ki mu je prilagodil najintimnejšo izpoved, svojo likovno vizijo. Vanjo je naseljeno vse mogoče in nemogoče, tudi plezajoči cvetovi, ki se kot žlahtno cvetoče vrtnice s trni vzpenjajo po zidu, da gledalec morda ugleda celo asociativno poznano podobo Trnuljčice? „Slikarjev odnos je tako do narave kot do umetniške pripovedi ambivalenten – je hkrati prostor njegovih in gledalčevih podzavestnih vizij kot pogledov na pravljične podobe ter vizualna abstraktna snov Pomanjkanju ikonografske simbolike gre pripisati, da imajo upodobitve cvetov v gozdovih Prislanovih simbolično krhkih kontur dvojno naravo. Njegove slike so vzporedna motivna pot: v gledalca zrejo kot terapevtska zrcala, od njega terjajo avtentičen odziv in proces lastnega samouzrtja. Njegove cvetlice so kot živobarvne ptice vzorec na podlagi in subjekt hkrati. Imaginarne cvetlične pokrajine niso široki panoramski posnetki, ampak zoženi, stisnjeni izseki nekega sicer širšega pogleda. Na prvi pogled so oblike in prostori, ki s cvetličnimi asociacijami predstavljajo figure in odnose med njimi, dramatični. Vendar se podobe slikarjevih abstraktno asociativno izslikanih rastlin bohotijo v svoji krhko lirični individualnosti. V nežno dinamični pozi, spominjajoči na vilinski ples, ne prikazujejo le nadnaravnih razmerij, temveč odločno premagujejo smrt, slavijo življenje in se vijejo kvišku. Kri so, ki se pretaka po žilah. Hrepenenje, ki vodi k uresničitvi in prehaja mejo prostora in časa“, je prepričana Tatjana Pregl Kobe.


Z globinskimi iluzionističnimi učinki slikar Vinko Prislan ustvarja vtis, da so naslikane podobe cvetov iz imaginarnega sveta resnične, da se jih gledalec lahko dotakne. Da slika pred njim diha. Živi. Kot vilinski ples. Zelo blizu mu je glasba, življenje podobe enostavno občuti kot zvok, melodijo, igro, ritem… Ustvarja tako, da z glasbo opazuje življenje okrog sebe, ga doživlja kot ples in kot glasbo, ki ima v sebi trpke in lepe stvari. Torej ne gre le za lepoto kot vihravost, zanos ali za nekaj turobnega, zadrtega, težkega, temveč za valovanje in preplet obojega. „V svojem slikarstvu se Vinko Prislan ne ukvarja direktno s predmetnim svetom, vendar poskuša vnesti neki duh človeka v barvno plazmo, naneseno na slikovni nosilec. Profili človeških obrazov zadnjega cikla slik

FOTO: Marjan Verč

FOTO: Marjan Verč

Potovanja presegajo meje svoje prazne telesnosti in se preko valovanja zlivajo s svetom, ki jih obdaja. S tem skuša slikar ustvariti vtis povezanosti notranjega in zunanjega, intuitivnega in intelektualnega“, je dodaja Tatjana Pregl Kobe.


FOTOGALERIJA: